Počasi se izteka Karitasova akcija 40 dni brez alkohola, katere partner smo že vrsto let. Naša obljuba, zaobljuba ali dar, je prvenstveno korak naprej za nas same, nase bližnje, našo družbo. Če nam kaj od obljubljenega ni uspelo ali s poslanstvom akcije le koketiramo, nič ne de. Še celo leto je pred nami in poskusimo kdaj v družbi alkoholu reci NE. Verjemite, občutek zmage bo prijeten in ceste varnejše. Vsak od nas šteje..
40 dni brez alkohola – obljuba, zao”Smej se” je slogan letošnje akcije Karitasa, 40 dni brez alkohola. “Le kaj se naj smejimo”, me je ogovorila ena izmed naših ambasadork, “ko pa je porast alkohola v najhujših prometnih nesrečah iz 22% dosegel že 37% v letu 2021.” “In ti %”, še nadaljuje, “imajo svoj ime, priimek, pa konec koncev tu ne gre samo za tiste, ki so umrli in bili hudo telesno poškodovani, posledice so prizadele tudi njihove sorodnike, prijatelje, kolege. Ne morem in ne znam se dati v kožo alkoholiziranih povzročiteljev, toda zdi se mi, da so oni in njihovi bližnji nedvomno tudi žrtve začaranega in tragičnega davka alkohola. Koliko gorja bo ta alkohol še naredil pri nas”, še zaključi. V očeh ji vidim solze, obup, žalost, jezo. Brez besed, nežno jo objamem in stisnem k sebi. Ni potreben komentar, prepričevanje, le tišina, poslušanje in znak spoštovanja ter ljubezni. To je naše poslanstvo, ki smo mu zvesti že 15 leto. Ni dvoma, da nas je čas pandemije covid 19, očitno v delu našega vsakdana še bolj stisnil, utesnil in da je del posledic tudi rezultat stiske ljudi. Vendar je to tudi dokaz, da je alkohol, ko prestopi tanko mejo sreče, v naslednjem hipu tragika, zlo, uničevalec odnosov, ljubezni, življenja, torej bolezen današnje družbe. Ne moremo ga ignorirati, se pretvarjati, da ga v našem vsakodnevnem življenju doma, službi, na cesti jutri ne bo. Lahko pa vas nagovarjamo, da sami, skupaj z bližnjimi, prijatelji, znanci, sodelavci podarite sebi, družini, družbi dan, teden ali vseh 40 dni brez alkohola. Morebiti to postane nekaj lepega, novega, plodnega in če ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli. Zna se zgoditi, da nas nekoč, nekje, nekdo tudi vzame za zgled. Našo ambasadorko primem za roko, ji pogledam v oči in…” veš kaj, tako kot čutimo drug drugega in potrebujemo oporo, prijateljstvo, ljubezen, tako ti, jaz in vsi mi še kako potrebujemo SMEH. Če kdaj, potem se mi zdi, da ga danes.” Tlakujmo našo varno pot naprej proti Viziji NIČ.
Robert Štaba