Linhartova cesta 51, 1000 Ljubljana

Podpora Zavoda Varna pot nabavi namenskega helikopterja za reševanje

Po navdihu - slovenski namenski resevalni helikopter
Vir: EPA

Podpora Zavoda varna pot nabavi namenskega helikopterja za reševanje

Ne morem, ne znam in ne želim se preleviti v reševalca, ki ima v vsaki svoji celici DNK zapisano reševanje življenj, pogum, znanje, srčnost pri čemer pa ve, da nima vseh orodij, ki bi v prenekaterih življenjskih situacijah, nesrečah, lahko rešila življenje ali zdravje ljudi, ki potrebujejo nujno oz. prvo pomoč.  Če to ne želim, pa sem na drugi strani le eden izmed tistih, ki so pred 15 leti, ob hudo poškodovanem otroku v prometni nesreči čakali, čakali in čakali na reševalno vozilo. Sekunde so bile minute, minute so bile leta in 40 minut je bilo konec sveta. K sreči je požrtvovalnost in srčnost profesionalnega reševalca, ki se je na poti domov, utrujen od 12 urnega dela, slučajno znašel na kraju, nedvomno pripomogla k strokovni oskrbi in pripravi poškodovanke do prihoda reševalnega vozila. Pa vendar, tudi zanj je bilo težko, tudi zanj so bile minute čakanja mučne, še bolj pa nedvomno moj nemočen pogled in številne opazke mimoidočih, »le kod posedajo, da jih tako dolgo ni«. Govorim o času 15 let nazaj. In v letu 2022 bi bilo po vsej verjetnosti žal še vedno podobno, vsaj kar se tiče reševanja s pomočjo helikopterja.

Reševalci, niso sami sebi namen. So visoko strokovni in usposobljeni zdravstveni delavci, ki si svoj kruh, dnevno, 24 ur na dan, v vseh možnih in nemožnih življenjskih situacijah, vremenu,  praviloma takrat, ko gre za življenje ali zdravje ponesrečenih,  še kako zaslužijo. Spoštujem in občudujem jih vsa leta in če bi lahko  strnili vsa  pozitivna pričevanja ljudi iz prometnih nesreč, ki sem jih spoznal na Zavodu Varna pot, bi jih bilo nedvomno ogromno. Zato je Sekcija reševalcev v zdravstvu, ob obeleževanju Svetovnega dne spomina na žrtve prometnih nesreč 2018, prejela tudi naše posebno priznanje.

Pri tovrstnih ljudeh, katerih poslanstvo nedvomno prepoznamo in čutimo, pa je še posebej izpostavljena vrlina, da želijo biti odlični, najboljši, stremijo k temu, da so na kraju nesreče kar se da hitro in z opremo, ki varuje in rešuje življenja. Pri njih vsaka sekunda in minuta resnično šteje. Oni že vedo zakaj. Zato so šolani in izurjeni.

Vir: Facebook - Slovenski namenski reševalni helikopter

Vendar pa tudi reševalci sodijo v javno zdravstveni sistem, ki zna biti včasih nerazumen, tog in v okvirjih ne ravno zdravorazumskih pravil. Pri tem se spominjam leta 1994, ko je nekaj pobudnikov izven zdravstva skupaj z reševalci, za hitrejše posredovanje, izrazilo potrebo po nabavi reševalnega motorja. Molk in nojevski odnos odgovornih na eni strani ter javno zbiranje denarja, dobrodelni koncerti, vztrajnost reševalcev na drugi strani. In prišel je prvi »reševalni motor.« Nimam podatka, ali je rešil kakšno življenje, ali se je odzivni čas znižal, ali so z njim rešili kak zdravstveni zaplet bolje in pravočasno, pred prihodom reševalnega vozila, vem le, da je minilo natanko 6 let, ko so odgovorni leta 2000 sistemsko opremili reševalce z motornimi kolesi v Ljubljani, Mariboru in Kopru. Seveda je potrebno pri tem pripomniti, da modrost odgovornih in rešitev ni bila v ničemer vezana na kak tehten zadržek, ki ga države EU na tem področju ne bi poznale ali imele že davno uvedene.

Danes,  ko je Slovenija že 18 let polnopravna članica EU, kjer je v večini držav članic reševanje ponesrečenih po zraku osnovni standard, se pri nas odvija podoben entuziastičen boj reševalcev za nabavo  namenskega reševalnega helikopterja, kot leta 1994 za nabavo motorjev. Zanimivo pri tem je, da so med odločevalci ljudje, ki nedvomno tudi potujejo, počitnikujejo in uživajo po državah EU in zagotovo pred odhodom vestno poskrbijo za primerno zdravstveno zavarovanje za tujino, ki nemalokrat obsega tudi helikoptersko pomoč. Še toliko bolj takrat, ko gredo smučat v Italijo, Avstrijo, Švico, Francijo ipd.  Z razvejano mrežo reševanja, kjer je primeren prevoz le sredstvo za boj z minutami, ponudijo primeren standard za ohranitev zdravja ali življenja ponesrečenih. Življenje in zdravje posameznika ima očitno povsem drugačno vrednost kot tu, človek dobi namreč občutek, da tam res šteje. Seveda, brez dvoma, če si primerno zdravstveno ali nezgodno zavarovan. Tako se mi zdi, da naš sistem postavlja operaterje 112 in kasneje reševalce v zadrego in lastno nasprotje poslanstva reševanja, ko ne morejo na kraj poslati helikopterske pomoči zaradi zasedenosti, oddaljenosti od izhodiščnega letališča, administrativne in nefunkcionalne taktike in metodike reševanja  ipd.. Tudi tu ne vem, ali se je že kdaj zgodilo, da bi ponesrečeni preživel ali utrpel drugačen, lažji  izid poškodbe če bi se v reševanje vključil helikopter, toda laičen razmislek pri tem je, da ja. Odgovorni analizo tega nedvomno poznajo in s tem nosijo svoj del objektivne in subjektivne odgovornosti. Razprava o upravičenosti ali ne,  je že z vidika etike in spoštovanja življenja državljank in državljanov  v današnjem času in prostoru povsem neumestna. Oddaja, ki je bila objavljena na POP TV na to temo poda relativno jasen odgovor vsakemu laiku. Pri tem se seveda opravičujem, če so novinarji ali sogovorniki v čem bistvenem zavajali. Sam tega občutka nisem imel, prej nasprotno.  Iz predstavljenega (predlagam, da si oddajo ogledate tukaj) vemo, da današnji način ni strokovno in standardizirano ustrezen, je neprimerno dražji, ne odraža in zadovoljuje potreb reševanja, profesionalne ekipe 112 in reševalce spravlja v strokovno in osebno zadrego po hitrem in učinkovitem reševanju, dokazuje (sodeč po tujem vzgledu), da za aktivacijo ne potrebujemo dragih izhodiščnih »letališč« in lastnih helikopterjev ipd. Torej v čem je problem?

Ostaja samo še odprt prostor za ime in priimek tistega ali tistih odgovornih, ki ne želijo razumeti poslanstva reševalcev, njihove želje po modernizaciji, pobude in vztrajnosti iz leta 1994 in reprize 2022 ter smotrne porabe davkoplačevalskega denarja. Da o spoštovanju zdravja in življenja niti ne govorimo.  Za razliko od določenih, reševalci tega ne počnejo za svoj lasten interes ali udobje,  temveč za dobro vseh nas državljanov R Slovenije. Torej ali za pobudo stoji reševalec Robert Sabol, ali več njih oziroma kdorkoli, ki dobro misli in želi ohranjati življenja, niti ni najpomembnejše. Bistveno se nam zdi, da se vam, ki se izpostavite, osvetlite stanje in ponudite rešitev, ki bi lahko na slovenskih tleh omogočila EU standard in kvaliteto zdravstvenih uslug, iskreno zahvalimo.  Morebiti ne šteje veliko, vendar vedite, da imate našo popolno podporo.

Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot