Stari smo 15 let

"Prometna nesreča, kot vsaka nesreča, nikoli ne počiva. V življenje ti prileti kot tornado, nepričakovano, in ti pretrese vsakdan ali pa povzroči še kaj hujšega. Veliko prometnih nesreč pa se zgodi zaradi človeške napake, kar pomeni, da jih je mogoče preprečiti. Ta pot je dosegljiva, in sicer če sledimo Viziji nič, smo v prometu prisotni z glavo, previdni, upoštevamo prometne predpise in spoštujemo preostale udeležence. Ko bomo ozavestili to problematiko, bomo dosegli Vizijo NIČ."

"Življenje so vzponi in padci. Vsak, ki je bil na kakršenkoli način udeležen v prometni nesreči je doživel ogromen padec. Med njimi smo bili tudi moja starša in jaz. Leta 2017 smo v prometni nesreči tragično izgubili hči, sestro, prijateljico. Bolečina je prisotna še danes pa vendar ŽIVIMO. Živimo polno in radostno. Pridejo tudi slabi dnevi, bolezen, trpljenje, bolečina. Meni je prometna nesreča vzela vse, me je pa tudi okrepila. V življenje stopam še odločneje in se ne predajam, kljub oviram. Ob današnjem dnevu bi se iskreno rada zahvalila Zavodu Varna pot, ki je postal moja družina. Zavod je zame kot varen objem, kamor lahko pridem po nasvet, pogovor ali se brez zadržkov zjočem. HVALA!"

"ZAKAJ SEM VESELA IN PONOSNA, DA SEM LAHKO SOPOTNICA ZAVODA VARNA POT:
Promet je zagotova ena najžlahtnejših civilizacijskih pridobitev za človeštvo. Številne prometne poti so kot krvotok sodobnega življenja, po njih potujemo, da bi se srečali z drugimi, spoznali nove kraje in ljudi, da bi razširili meje svoje sveta, omogočajo nam doseganje in preseganje naših sposobnosti in zmožnosti priti hitreje in dalje. Hkrati pa udeležba v prometu skriva številne pasti. Prometne nesreče jemljejo številna življenja mnogo prezgodaj, povzročajo bolečino in nepredstavljivo trpljenje poškodovanim in njihovim bližnjim, dušijo ali ustavijo številne sposobnosti in talente, nas oropajo številnih obetajočih prihodnosti. Posledice prometnih nesreč postopoma zajemajo vse širši krog ljudi, povzročajo osebne izgube in bolečine, siromašijo širšo skupnost, s svojo razširjenostjo puščajo neugodne odtise na človeštvu. S posledicami prometnih nesreč se soočamo vsakodnevno. Smo še pozorni nanje, če se zgodijo drugim, daleč od nas ali prve vtise prekrijejo druge novice. Ljudje se opremimo z neverjeno sposobnostjo zaupanja, da se nam hude stvari ne morejo zgoditi, da bodo zaoble naše življenje. V ta zaverovanost v naš mehurček varnega sveta je le navidezna. Omogoča nam, da se počutimo varne, da zaupamo v svoje sposobnosti in naklonjene zvezde usode. Je to dovolj? Morda za koga. So pa ljudje, ki jim ni vseeno, ki želijo lepši, boljši, varnejši svet zase in za druge. So ljudje, ki vedo, da je varen in srečen svet delo in odgovornost vseh in so ljudje, ki so pripravljeni aktivno in odgovorno prispevati k temu. V prometu smo soodvisni, povezani, vsaka naša aktivnost lahko vpliva na druge, na varnost v prometu dejansko vplivamo vsi udeleženci. Udeležba v prometu nam daje na osebni ravni občutek svobode in neodvisnosti, a za varnost udeležbo v prometu so pomembni tudi spoštovanje drugih udeležencev, solidarnost, spoštovanje predpisov, strpnost, upoštevanje svobode in počutja drugih. Ljudje smo soodvisni, smo del skupnosti in le v povezavi z drugimi naše življenje dobi polno veljavo. Vsaka žrtev prometne nesreče šteje, nobena bolečina ni spregledana, nobena stiska podcenjena. Življenje je vredno, zato je potrebno iz spominov in želja aktivno prispevati k večji varnosti v prometu. Ni dovolj biti občutljiv za stiske ljudi okrog nas, potrebno je delovati, prispevati, se povezovati ter tako soustvarjati lepši in varnejši svet. Zavod Varna pot ustvarja in podpira, verjame in soustvarja predstavo o svetu brez prometnih nesreč, še več, vsakodnevno deluje v smeri uresničevanja tega cilja. Zato sem vesela priložnosti, da sodelujem v Zavodu Varna pot. Moje iskrene čestitke in zahvala vsem sopotnikom na tej 15 letni poti.

"Varna pot – v oporo v najhujših trenutkih:
Pred desetimi leti, 14. novembra 2011, je v prometni nesreči izgubila življenje moja hči Alja. Stara je bila 21 let. Prijatelji so me takoj po tragediji povezali z zavodom Varna pot, ki ga pred tem nisem poznala. Brez pomisleka me je obiskal Robi Štaba, ki je bil nemudoma pripravljen pomagati, poslušati in se pogovarjati. Res sem se odločila vključiti v skupinsko terapijo na sedežu zavoda v Ljubljani. Skupina, ki jo je strokovno vodila dr. Vesna Radonjič, se je sestajala enkrat mesečno in čeprav sem na začetku občasno tudi težko odpravila, sem srečanja redno obiskovala. V skupini sem spoznala Mileno, Lili, Romana, Matejo in druge, ki jih je doletela kruta usoda, da so v prometni nesreči izgubili najožjega sorodnika. V skupini dobro počutila, saj smo bili zbrani tisti, ki smo poznali vso globino neizmerne bolečine in žalosti. Spoznali smo svojo nemoč in dokončnost izgube. Skozi pogovor smo prenašali svoje izkušnje in se medsebojno učili. Tolažili smo se, včasih samo sedeli drug ob drugem in si nudili tiho oporo. Počasi smo sprejemali realno stanje. Ob res izvrstvem vodenju skupine smo odkrivali moč v sebi in korak za korakom nekako spreminjali odnos do naše hude izgube. Skupino sem obiskovala tri leta in srečanja so mi zelo pomagala pri okrevanju ob hčerini smrti. Tudi sama sem želela doprinesti k delovanju zavoda, ki opravlja tako izjemno pomembno delo na področju preventive v cestnem prometu, a tudi na področju okrevanja svojcem žrtev prometnih nesreč. Takšne opore je premalo in ni prav, da je človek v najhujših trenutkih prepuščen sam sebi. Vloga zavoda Varna pot je zato izjemnega pomena. Ob tem je pomembno dodati, da so bile vse terapije brezplačne, kar nedvomno pripomore pri dostopnosti okrevanja. Za kar nekaj let sem se zato tudi zelo aktivno vključila v delovanje zavoda za realizacijo ciljev na področju prometne varnosti in postala ambasadorka Varne poti. Zelo sem hvaležna Vesni Radonjič, Robiju Štabi in zavodu Varna za vso pomoč, kot tudi za poslanstvo, ki ga opravljajo. Ekipi zavoda želim vse dobro pri nadaljnjem delu pri pomoči žrtvam prometnih nesreč, čeprav si želim, da ga bi imeli čim manj."

"Moje prvo srečanje z Zavodom Varna pot je bilo v začetku oktobra 2009
V Zavod Varna pot sem prišla skupaj s hčerko Barbaro, tri tedne po smrti moža in očeta Tomaža. Brez moči, brez življenjske volje. Ko sva šli po hodniku stavbe sem podoživljala čas, ko je bil Tomaž pred leti v tem objektu na rehabilitaciji. Zavedala sem se, da je takrat bilo upanje, sedaj ga ni več. Bili sva lepo sprejeti. Ob čaju in sladkem priboljšku sta naju pričakali psihologinji Vesna in Urša, ter Roman in Lili starša prvošolke Ane, ki je ravno tako umrla na cesti. Težko mi je bilo govoriti. Moje misli niso bile zbrane, besede zmedene. Bolečina izgube je bila prehuda. Ob vsakem srečanju sem lažje govorila, ker sem morala, tako sem čutila. Bila sem sprejeta, slišana. Dobila sem objem, besedo tolažbe, pohvalo. Ko sem odhajala z zavoda sem velikokrat kričala, tulila v avtu, se soočala z realnostjo. Dobro je bilo, da sem slišala tudi Lili in Romana, kako sta se soočala z izgubo. Tako sem delala korak za korakom. Danes je v meni hvaležnost za najino, naše kratko a bogato skupno življenje. Že takoj sem bila skupaj z otroci povabljena na obeležje Svetovnega dne spomina na žrtve prometnih nesreč, na Prešernov trg v Ljubljano. Tam smo prižgali svečke, podoživljali našo izgubo, se družili z ljudmi, s podobno bolečino, s podobnimi mislimi. Večer je bil nekaj posebnega. Čutila sem, da smo bili vsi tam. Tudi Tomaž. Prvič po dveh mesecih in pol, sem tisto noč prespala. Vsako leto, ko prihajam na ta dogodek mi je kljub bolečini lepo, saj prihajam med svoje, ki jim pripadam in jih imam rada. Ta dan je tudi obletnica najine poroke. Zavod Varna pot je kot moj dom, ko sem še imela Tomaža. Hvaležna sem Bogu za to pot do zavoda, za vse srčne ljudi, ki delajo in so delali v njem."

"Skupaj tlakujemo tako mojo, kot tudi marsikatero drugo, novo življenjsko pot že 14 let. Niti predstavljati si ne morem, da bi bilo kako drugače, saj tako mora biti. Ob meni ste že od začetka mojega okrevanja in ravno tako jaz z vami. Ker je vaše delo plemenito in sem tudi jaz lahko del tega, mi to zelo veliko pomeni in bom z vami dokler ne pridemo do Vizije NIČ. Hvala Vam, da ste. Da Vas imam jaz in da Vas ima Slovenija. Dajete nam upanje, da upanje pa res umre zadnje."

"Zavod Varna pot predstavlja zame:
- Žarek upanja in pozitivne energije;
- Smeh in solze, vtkane med čudovite ljudi;
- Vizijo, prizadevnost, trud in trdno prepričanje v prav;
- Neizčrpen vir idej in želja, načrtov in dejanj za nov, boljši, varnejši jutri;
- In neizmeren ponos, da sem tudi sama dodala vrstico ali dve zgodbi, ki je in še spreminja ljudi, navade in sistem.
Čestitke ob 15-letnici in vse dobro na poti še naprej! Vztrajajte pri spreminjanju "Ne da se..." v "Ne! DA SE!"

"Nikoli ne bova pozabila Roberta, ki se je v naših najtežjih trenutkih pripeljal v Celje, nas objel in s svojo toplino spodbujal in opogumljal tudi na sodišču. Vsem, ki delujete v okviru Zavoda Varna pot iskrena hvala za vašo empatijo in veliko dobrih dejanj še naprej!"

"Letos decembra je minilo 5 let odkar ni našega Žigca. Sredi Ljubljane ga je povozil taxist, ki je bil šele pred kratkim obsojen. Grozno toda resnično. Rada bi se vam zahvalila za vaše lepe in tople besede. Osebno se še nismo srečali, zato upam, da se to zgodi v bližnji prihodnosti. Dobila sem tudi pismo za katerega sem neizmerno hvaležna. To pismo mi je pomenila več kot karkoli drugega. Veš, da je mar ljudem, ki te sploh ne poznajo. Nas, ki smo izgubili otroka lahko razume samo nekdo,ki ima podobno zgodbo za sabo.
Srčna hvala."