Linhartova cesta 51, 1000 Ljubljana

(INTERVJU) Robert Balen izza objektiva

B9A5A92A-F639-47DB-BEC7-878B9929928D
Fotografiranje. Fotografije. Umetnost, potreba, nuja dokumentiranja posebnih, običajnih priložnosti življenja, poslovnega sveta? Klik in za vedno se shrani trenutni dogodek, utrip. Lahko polepša svet, lahko ga pokaže v vsej svoji realnosti, sijaju, bedi, veselju, trpljenju, radosti, žalosti. Prava slika pove več kot tisoče besed, izgovorjenih, napisnih. Lahko nas prepriča, nagne naše razmišljanje, čutenje v eno ali drugo smer.  Vam je blizu in poznan trenutek, ko ste slikali in slika ni uspela, je bila meglena, zamaknjena. Se spominjate občutka jeze, razočaranja? Ali pa na drugi strani, ko vam je profesionalni fotograf poslal sliko na kateri žarite, ste videti urejeno, dinamično, pozitivno? 
Torej čas je, da predstavimo Roberta Balena, dolgoletnega fotoreporterja Večera, ki je postregel s fotografskim presežkom in se vpisal med pohvaljence Društva novinarjev Slovenije ter človeka, ki je prepoznal našo stisko na področju fotografij. Še danes se spominjam besed: “Vse čestitke za izjemno  prireditev ob Svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, vendar pa slike, ki ste jih objavili na spletni strani Zavoda, oprosti, ne najdem besed.. Pokliči drugič, rad vas imam in vam naredim kakšno drugačno fotko, ki bo ostala za zmeraj.”

Robert, uvodoma iskrene čestitke za prejeto pohvalo, za kakšno priznanje torej gre in kaj pomeni tebi?

Je priznanje oziroma pohvala Društva novinarjev Slovenije Čuvaj/Watchdog, ki sicer letno romajo v roke novinarjev in fotografov. Ker gre za stanovsko priznanje, mi seveda pomeni zelo veliko, v prvi vrsti pa zato, ker je kvaliteto fotografije prvi zaznal in jo v nabor kandidatov predlagal naš, Večerov urednik fotografije Sašo Bizjak. 

Fotografija, ki je prejela pohvalo Društva novinarjev Slovenije.
Protestni dogodek Aktiva delavk in delavcev v kulturi – Akcija za kulturo, na kateri so kulturniki opozorili na pomanjkljiv odziv ministrstva za kulturo v času epidemije novega koronavirusa.
Foto: Robert Balen

Če prav razumem, se pot do tovrstnih nagrad skriva v tisoče in tisoče izdelanih fotografijah in ena je tista prava, gre za neko dolgotrajnejše zorenje tebe kot fotografa in posledično tudi fotografij?

Absolutno gre za dolgotrajen proces zorenja mene kot fotografa in tudi kot osebe. 

Velikokrat občudujemo odlične govorce, pesnike, pisatelje, vendar se mi zdi, da fotografi sodite v isti  koš. Zgolj ena fotografija lahko pove vse, smisel  življenja, poslanstva …

Prav zares, dobra fotografija lahko pove več kot tisoč besed ali pa situacijo oriše z drugačne perspektive, kot bi jo novinarski tekst, ki ga fotografija v časopisu spremlja. Z mojo, pohvaljeno fotografijo pa sem želel s pogledom od spodaj navzgor prikazati moč protesta, ki se je odvijal pred ministrstvom za kulturo. 

Da vemo, ali smo izbrali pravi poklic nemalokrat povezujemo z notranjim občutkom poklicanosti. Ko v sebi čutiš močan, notranji klic, ki te zapolni, takrat lahko govorimo da smo zadeli cilj in našli odgovor – to želim biti ? Se prepoznaš…

Dejstvo je, da sem že od majhnega vedel, kaj bom delal, čeprav takrat še nisem točno vedel, ali me bo pot ponesla v snemalske ali fotografske vode. Zdaj sem zadovoljen, da me je v slednje. 

S pametnimi telefoni in poplavo socialnih medijev in IT orodij se mi zdi, kot da se je razvrednotil poklic fotografa, da izginja in z njim tudi kvaliteta fotografije, sporočilnosti. Ali se motim? Kje se torej vidi vaša vloga, spoznava, pojavlja in kje je ne more nadomestiti nova tehnologija?

Čeprav se morda zdi, da je teža pametnih telefonov pretežka in fotografski poklic izpodriva, menim, da temu ni tako. Na koncu dneva je razlika med fotografijo s telefonom in profesionalni aparatom še vedno velika. 

Veš in poznaš moje fotografije, predvidevam, da obstaja še kdo, ki je tak antitalent, kljub pametnim telefonom in odličnim resolucijam (smeh). Kaj bi bil en tak osnovni nasvet za kanček samozavesti in vedrine, če vseeno sprožimo gumb za nastanek fotke…

Da si najprej počistite lečo, polno prstnih odtisov, haha. 

Bil je dan, ko si se preprosto odločil in nas nagradil s svojimi fotografijami iz različnih dogodkov, naših aktivnosti in nas tako podprl… Seveda smo ti zelo, zelo hvaležni, saj si našemu poslanstvu vdahnil pomemben zgodovinski pečat življenjskih trenutkov, spominov, ki bo za vedno zapisan. Zakaj si se tako odločil?

Da sem svojim znanjem in izkušnjami, ki sem jih v preteklih letih že kar nekaj nabral, vašemu dobremu delu dodal še pogled skozi moj fotografski objektiv.

Pa če malce zavijeva še na osebno plat, si velik ljubitelj morja, potovanj z motorjem in najbrž še kaj. Ali se ta ljubezen do širine, globine morja odraža tudi v tvoji svobodi, odnosu do življenja, ljudi, fotografije?

Ljubitelj morja sem, ker sem se praktično rodil na morju, oče je z morja tako rekoč doma. Potovanja z motorjem pa so moja strast že od nekdaj. Se mi pa zdi, da si svobodo, ki jo občutim, ko s čolnom plujem po odprtem morju, jemljem tudi pri fotografiji. 

Otrok Rab. Foto: Robert Balen

Veliko si že prepotoval z motorjem, ljubiš svobodo, ki ti jo motor omogoča in ker si naš podpornik se ne morem izogniti vprašanju ali pogledu na varno mobilnost. Kakšno fotografijo bi ti naredil, da bi bilo vsem nam jasno, da pazimo nase, smo spoštljivi do drugih in se zavedamo pomembnosti in smisla varovanja zdravja in življenj na cestah?

Ideje za fotografije, sploh za bolj komplicirane tematike, se redko rodijo v udobju domačega kavča, kjer sem prav zdaj… Se bom pa, če se dogovorimo za takšen projekt, usedel v avto in se podal na teren, kjer ni hudič, da vse te občutke v fotografijo tudi ujamem. 😉

Kratek nasvet, kdaj naj ljudje izberemo profesionalnega fotografa?

Takrat, ko želimo nam poseben, ljubi dogodek ovekovečiti skrbno izbran, profesionalen in premišljen način. 

Si profesionalni fotograf, vendar najbrž ti šola ne da nekaj tistega “več” ali pač?

Šola ti da osnove, vse ostalo pa ti absolutno data kilometrina in teren. 


Pogovor vodil Robert Štaba.

PIA GOLOB

V naših življenjih se zgodi, da si poslanstva ne izberemo sami, temveč slednje poišče nas. Študij molekulske in funkcionalne biologije je začrtal njeno prihodnjo profesionalno pot. Tragična nesreča, v kateri je Pia izgubila mlajšo 20-letno sestro, je v njej zbudila drugačne načrte. Pridružila se je skupini mladih moderatork in kmalu svoje talente vključila v nadgradnjo številnih preventivno-izobraževalnih programov Zavoda. Pedagoško delo z otroki in mladimi jo je prevzelo in motiviralo v dodaten pedagoški študij.

Od septembra 2022 izvaja strokovne naloge vodje projekta.

KAJA KOBAL

Kaja Kobal ima večletne izkušnje moderatorke v naših preventivno izobraževalnih delavnicah. Kreiranje strokovnih vsebin, veščine in primerno podajanje primerni starostni in ciljni populaciji, so ji kot študentki socialne pedagogike vedno predstavljali izziv in strokovni motiv. Svoja dodatna znanja je na različnih področjih podpore žrtvam prometnih nesreč pridobivala v FEVR – Evropskem združenju žrtev prometnih nesreč, kjer je aktivno izvajala naloge na področju strateškega komuniciranja.

Kaja je “nevidni svet žrtev prometnih nesreč” spoznala že kot 12 letni otrok. V prometni nesreči je izgubila svojega očeta.

Od septembra 2020 izvaja strokovne naloge vodje projekta.