(INTERVJU) Vizija NIČ – kdo so profesionalni ustvarjalci video sporočila

STATISTIKA PROMETNE VARNOSTI
October 19, 2020
V dvotedenski akciji za večjo varnost pešcev preko 2.000 kršitev
October 21, 2020
Za nemo statistiko stojimo ljudje z imeni in priimki. Izberimo zdravje in življenje. Sledimo VIZIJI NIČ. To je sporočilnost, ki smo jo želeli zajeti z videem Vizija NIČ. Pri tem nam je pomagal Solsticij, Zavod za kulturne dejavnosti. Pomembno vlogo pri tem sta imela ustanovitelja Solsticija izr. prof. dr. Jure Černec, direktor fotografije, in Slađana Vide, magistrica znanosti na področju socialne psihologije. S slednjo smo se pogovarjali o Solsticiju, o spoznavanju z Zavodom Varna pot ter o procesu ustvarjanja videa Vizija NIČ z njenega vidika.

1. Vizija NIČ je filozofija na področju varnosti cestnega prometa, ki je vpeta v naš način življenja in v delu organizacij, ki podpirajo osebe, ki so jih prometne nesreče najhuje zaznamovale,  sčasoma nekako samoumevna pot. Enako velja tudi za naš video, ki ste ga v Solsticiju pripravili do nivoja javne predstavitve. Ste v Solsticiju poznali zavod Varna pot in področje delovanja?

Zavoda Varna pot nisva poznala. Po zanimivem naključju naju je z Robertom Štabo povezal skupni znanec, ki pa je na nek način povezan tudi s tem, da je prišlo do Solsticija samega.

2. Zakaj ste podprli prošnjo za sodelovanje in dobesedno skoraj povsem brezplačno pristopili k realizaciji projekta. Kdo je pravzaprav Solsticij?

Solsticij je zavod, ki deluje na področju filmske in video produkcije. Z Juretom Černecem sva se ponovno povezala pri projektu, kjer sva mentorirala skupino otrok Francoske šole v Ljubljani. Otroci so ustvarili čudovit film, bili neverjetno motivirani, angažirani, in pri tem spoznali celoten proces filmskega ustvarjanja. Skozi to izkušnjo se je porodila zamisel o ustanovitvi skupnega zavoda. Najina misija od vsega začetka je, ustvarjati, sodelovati in podpreti zgodbe, ki naju tudi osebno nagovarjajo. To ni vedno enostavno, pa vendar je zavod Varna pot, ena od teh. Je tudi eden od prvih projektov Solsticija. Robert Štaba s svojo energijo, zavezanostjo ideji, srčnostjo, naju je v hipu prepričal. Vsi smo ranjeni in ranljivi. Skozi lastno izkušnjo sem spoznala in sem ob tem zelo hvaležna, da obstajajo ljudje, nemalokrat popolni tujci, ki ti v najtežjih življenjskih situacijah lahko stojijo ob strani. Psihosocialna pomoč, ki jo zavod Varna pot izvaja, se mi zdi enormnega družbenega pomena. Način kako to izvajajo pa strokoven, predvsem pa humanističen in empatičen. Takoj sva vedela, da želiva podpreti njihovo vizijo – Vizijo NIČ, kjer gre za preventivno delovanje v smeri zmanjšanja števila žrtev prometnih nesreč.

3. Ali je snemanje s prostovoljci, ki sodelujejo v videu na nek način zaznamovalo tudi vas? Ste pričakovali takšne spontane in čustvene reakcije?

Po izobrazbi sem magistrica znanosti na področju socialne psihologije. Celoten produkcijski proces – snemanje, je podoben eksperimentalni, pravilneje rečeno raziskovalni situaciji. Predpostavke, pričakovanja, da bo prišlo do čustvenih reakcij, so vsekakor bile pri samem načrtovanju snemanja. Tu nam je bilo zelo olajšano, saj smo delali po katalonskem modelu. Tam so bile čustvene reakcije zelo opazne, je pa obstajal seveda tudi dvom, saj smo Slovenci bolj kontrolirani pri izražanju čustev kot Katalonci. Ker pa je bila situacija v kateri so se prostovoljci znašli sama po sebi neobičajna, saj nemalo ljudi občuti povišano napetost ob prisotnosti kamere, sem verjela, da bo čustvena kontrola težja. Sam postopek pri snemanju je bil skrbno načrtovan skupaj s sodelavci zavoda Varna pot. Pomemben je bil moment presenečenja. Če ljudi sprašuješ po njihovem mnenju, se vklopi naš racionalni pogled. Vprašanja, ki se nanašajo na statistične podatke so tu služila kot dražljaj s katerim smo želeli zamotiti sodelujoče. Ko pa je stvar postala osebna, intimna, se pogled v hipu spremeni. Kot pravijo: tisoč mrtvih je statistika, en mrtev, če je to tvoj bližnji, je tragedija. Šele takrat se zavemo, da nismo oddvojeni, ločeni. Da se težke stvari ne dogajajo le drugim. Ta moment identifikacije je ključen pri prepoznavanju pomembnosti problematike varnosti v prometu. To smo želeli z videom sporočiti. Izkušnja dela s prostovoljci pa me je zaznamovala v tem smislu, da sem se spraševala o etičnosti svojega početja. Pri ustvarjanju filmov sodelujejo profesionalni igralci ali pa naturščki, ki vedo v kaj se podajajo. Tu pa je šlo za ljudi, ki so bili čustveno izzvani brez predhodnega opozorila. S tem sem imela na začetku težavo. Vedela sem, da bodo Robert in njegovi sodelavci lepo poskrbeli za njih, jih razbremenili po koncu snemanja in to mi je bilo v olajšanje. Prav tako se mi zdi, da so bili na koncu, ko so videli, da so del sporočila, ki lahko pomaga misiji Vizije NIČ, pomirjeni in zadovoljni.

4. Kaj je vas najbolj nagovorilo?

Če sem iskrena, je mene najbolj nagovorila Robertova predanost in vnema. Navdušujejo in navdihujejo me ljudje, ki se ne predajo. Skozi sodelovanje z zavodom Varna pot sem spoznala tudi druge, ki so utrpeli hude posledice prometnih nesreč in se bojujejo naprej. Vidijo in prepoznajo lepoto življenja. Verjetno toliko bolj, ker so bili na njegovem robu.

5. Ali se lahko človek, ki se skriva za kamero ali človek, ki piše scenarij ne zlijeta v zgodbo, reakcijo ljudi?

Vedno je zlitje. Brez tega ne gre, če želiš biti pristen oziroma spodbuditi, ujeti pristnost, se je potrebno prepustiti. Ustvarjanja brez tega ni. Če ne bi sami vedeli, kaj pomeni izguba, se nikdar ne bi mogli poistovetiti z idejo izgube. Mogoče se bo ta izjava zdela nenavadna, vendar je tudi naš čustveni svet kreacija.

6. Kaj je bilo za vas največji ali najtežji izziv na snemanju in kaj pri samem montiranju videa?

Največji izziv na snemanju je, da uspešno opraviš svoj del naloge. Če zaupaš ljudem, s katerimi sodeluješ, potem ni nikakršne bojazni. Ker je nastajanje filma kolektiven proces, je pomembno, da vsak člen deluje. Kar se montaže tiče pa je bilo enostavno v trenutku, ko se nam je pridružil Miloš Kalušek, ki je nedvomno eden najboljših montažerjev pri nas. V nekem momentu mi je rekel: »To je film!« in odleglo mi je. Ker seveda, nekaj je dobiti dobre momente na snemanju, slediti začrtani zgodbi, vendar je potrebo vedeti, da se film naredi v montaži. Da je na koncu gledalec tisti, ki ga je potrebno prepričati, mu na pravi način posredovati sporočilo. Za to pa je potreben poseben pristop, ki se pri filmu imenuje montaža.

7. Ali se je tudi vas sporočilnost videa v čem dotaknila in spremenila vaš odnos do varne mobilnosti?

Sporočilo o tem, da nas povezuje dejstvo, da sobivamo in da smo si v najbolj bazičnem smislu podobni, če ne enaki. Da nas vse, če dobimo udarec, zaboli. Ali kot pravi Shylock v Shakespearovem Beneškem trgovcu: „Če nas zbodete, ali ne krvavimo? Če nas žgečkate, ali se ne smejemo…“

Na kakšen način sobivamo, definira vsak posameznik najprej pri sebi. Sobivati pomeni biti odgovoren do sebe in odgovoren v odnosu do drugega.

8. Imate kakšno sporočilo za nas in vse, ki nas podpirajo, in so naši partnerji ali preprosto sledilci na socialnih omrežjih?

Srečno pot!


Pogovor vodil Robert Štaba.

Vizija NIČ – kratka verzija

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *