Naja je naša moderatorka. Že tretje leto vodi številne delavnice in prireditve. Športni duh, dinamika, timsko delo je le nekaj odlik, ki jo zaznamujejo pri delu z otroci in mladimi. Ko iščeš iskrico v njenih očeh, je prvi ključ do tja nedvomno skrit v besedi drsanje. Z njim so povezani prvi koraki v svetu športa, tekmovanja in vodijo vse do današnjih dni, ko je trenerka najmlajšim otrokom, ki začenjajo pot drsalk in drsalcev. Ko v tej vedri študentki Fakultete za šport odkrivaš nadaljnje iskrice v očeh, jih zaznaš ko se pogovor dotakne pohodništva, družine, prijateljev.
Morebiti se ravno zaradi teh njenih odlik, izkazuje tudi pozitiven odnos do Zavoda in ljudi, ki so mu blizu.
Fakulteta za šport, sliši se tako mamljivo in preprosto, pa vendar zakaj si si izbrala ta študij in kaj vse se skriva za programom tega študija?
Šport me spremlja že celo življenje in nekako se mi zdi odločitev za ta študij tudi naravna in spontana nadgradnja, da izvem nekaj več, predvsem pa strokovne podlage v športu. Kot profesionalna športnica se nisem imela časa posvetiti teoriji delovanja človeškega telesa, kar pa mi je poleg vsakodnevnih treningov ta fakulteta omogoča. Tudi po koncu profesionalne kariere umetnostne drsalke in ob vstopu v trenerske vode, mi to znanje omogoča kvalitetno delo, ki pa je v vseh oblikah športa zelo pomembno.
Kot otrok, si se, če prav razumem zaljubila v drsalke in drsanje. Kdo te je navdušil za ta šport in ljubezen do ledene ploskve, gibanja, drsalk, estetike, plesa?
Oče je bil hokejist, mami ljubiteljica rekreativnega drsanja, tako da lahko rečem, da sem se z ljubeznijo do tega športa že rodila. Spoznala sta se namreč na rekreaciji drsanja v Hali Tivoli, kamor smo posledično kasneje zelo pogosto hodili skupaj še z dvema starejšima in eno mlajšo sestro. Zelo hitro sem ugotovila, da mi gre zelo dobro, da se znam že hitro zavrteti in sem izrazila željo po treniranju. Še isti dan, me je oče odpeljal na prvi trening, ki me je tako navdušil, da sem se po le dveh mesecih udeležila že prvega tekmovanja.
Se ti zdi, da se šport in naša vloga v mobilnosti med seboj lahko dopolnjujeta? Najdeš kakšne skupne točke?
Tako kot imamo pravila v športu, jih imamo tudi v prometu. Neupoštevanju pravil, sledi kazen, taka ali drugačna. V športu velikokrat slišimo izraz »Fair play«, kar pomeni dostojanstveno prenašanje poraza in zmage, spoštljiv in prijateljski odnos do tekmecev, trenerjev, sodnikov in organizatorjev. V mobilnosti bi torej to pomenilo dostojanstveno prenašanje gneče na cesti ali pa popolnoma prazne ceste, spoštljiv odnos do drugih udeležencev v prometu, policistov, reševalcev, gasilcev. V obeh primerih, gre za spoštovanje pravil, spoštovanje deležnikov in oblikovalcev sistema, spoštovanje soudeležencev in ohranjanje oblasti nad lastnimi ravnanji in samim seboj.
Kaj bi posebej izpostavila kot moderatorka pri izvajanju programov, sporočilnosti vsebin za otroke in mlade?
Kaj smo se naučili v otroštvu, je velik odraz tega kar znamo kot odrasli. Motorične sposobnosti so prirojene, vendar pa jih je potrebno vsakodnevno razvijati in nadgrajevati. Otroci so zelo sposobni in zato je pomembno, da jim že zgodaj postavljamo tako gibalne kot intelektualne izzive in jim predstavimo vsestranskost življenja. Kot trenerka predšolskih in otrok prve triade sem temu tudi sama priča. So kot računalniki z neomejenim podatkovnim prostorom. Podobno je tudi podajanje znanj, vsebin, izkušenj s preventivnimi programi o varni mobilnosti. Tudi to je pomembna investicija v njihovo varnost in prihodnost. Prej ko se začnemo pogovarjati, prej se bodo znanja vtisnila v spomin in postala del vsakega posameznika. Je pa kot motorične sposobnosti, tudi znanje treba razvijati in nadgrajevati, za kar imamo programe primerne za različna starostna obdobja.
Med moderatorji veljaš za dekle z neizmerno pozitivno energijo, nemalokrat se v tebi skriva iskriv otrok. Vendar se mi zdi, da ko govorimo o pomenu varnosti v cestnem prometu, postaneš nekoliko bolj zadržana, resna in zelo skrbno iščeš primerne besede pri podajanju vsebin. Zakaj?
Sem dober primer otroka iz prejšnjega vprašanja. Mami nas je že od samega začetka učila pravilnega obnašanja v prometu. Kar je pomembno je pa tudi to, da je bila sama zelo dober zgled. Od nekdaj sem bila na cesti previdna, tudi kot odrasla, sem zmeraj upoštevala pravila. Še predno sem postala moderatorka, sem sorodnike in prijatelje, ki se pravil niso držali opozarjala na nevarnost, vendar pa nikoli nisem pomislila na najslabše in na to, da v prometu nismo odvisni samo sami od sebe. To sem še kako izkusila ob izgubi moje najboljše prijateljice. Prometna nesreča mi je odvzela človeka, ki mi je pomenila ogromno in še več. Od takrat naprej ne podajam več samo opozoril, ampak premišljene in odločne vsebine, saj me je življenje predramilo, da lahko in moram narediti nekaj več.
Kaj bi ti sporočila vsem udeležencev v prometu, še posebej tistim, ki si vzamejo pravico do kršitev temeljnih cestnih pravil in z njo posegajo v življenja in zdravja drugih?
Občutek ko nekoga izgubiš je nepredstavljiv, kaj šele ko si to izgubo povzročil ti. Mislim, da nihče ne želi imeti na vesti smrti zaradi malomarnosti, agresivnosti, ker se nam mudi ali pa smo le prepogumni. V prometu ni prostora za egoizem. Je velika odgovornosti, zato moramo upoštevati pravila in tako zavarovati ne samo sebe, ampak tudi druge.
Vsak dan si je potrebno vzeti čas zase, družino, prijatelje, preprosto za polnost življenja. Samoumevnost odložiti na stran in biti hvaležni za to kar imamo. Predvsem pa se večkrat odklopiti od prometnega vrveža in glavo sprostiti na svežem zraku s človekovim lastnim prevozom – nogami 😊
Pogovarjala sem se Kaja Kobal.