Linhartova cesta 51, 1000 Ljubljana

(INTERVJU) Zdenka Vrečko, naša ambasadorka, ki ljubi aktivno življenje

Zdenka Vrečko

Zdenka Vrečko je ena naših Ambasadork. Že vrsto let je tisti tihi in skriti motor, predvsem na področju zagovorništva osnovnih pravic žrtev prometnih nesreč, zakonodaje, ki bi omogočala zmanjšanje najhujših posledic na evropskih in slovenskih cestah. Z njeno vztrajnostjo, javnim izpostavljanjem in opozarjanjem smo, žal kot zadnja država v EU tudi implementirali EU direktivo 2012/29/EU, o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, med katerimi so žal tudi pogosto ravno žrtve prometnih nesreč.

Zdenka, ob ETM 2020 se srečava tu, v tvojem rodnem Šentjurju, nekoliko v drugačni vlogi, vlogi inštruktorice tečajev Joge. Čudovito. Torej ali gre za tvoj nov konjiček ter kaj pomeni tebi in kdo so tvoji slušatelji, obiskovalci?

Vesela sem bila, ko sem v programu ETM 2020 nase občine,  prebrala, da bo Zavod gost s svojimi delavnicami. Torej zanimiv program, ki ga bom poskušala z delavnico o Jogi popestriti tudi sama.

Od vedno mi veliko pomeni, da sem vsakodnevno aktivna, poleg joge, tudi s hojo in plavanjem. Z jogo se ukvarjam 20 let, poleg obiskovanja vaj, sem redno udeležujem delavnic, seminarjev, tečajev in izpopolnjujem svoje znanje. Ko sem se pred tremi leti upokojila, sem začela učiti jogo na Ljudski univerzi Šentjur, ki ima raznolik program izobraževalnih in drugih aktivnosti v občini Šentjur. Z udeleženci, ki so večinoma upokojenke in upokojenci, se srečujemo dvakrat na teden. V času epidemije pa smo imeli srečanja preko spleta. Poleg vadbe imam občasno tudi predavanja o pomenu meditacije in joge. Ob tem , da naredimo nekaj dobrega zase, pa so naše skupine tudi prijetno druženje.

V tvojem kraju te ljudje poznajo tudi po neki drugi prostovoljski vlogi. Si Prostoferka. Na prvo žogo izgleda le, da si prevoznica ali brezplačna taksistka, ampak ker te poznam vem, da temu ni tako. Kaj vse se skriva v opravljanju tega dela?

Prostofer je vseslovenski prostovoljski projekt za mobilnost starejših, v katerem starejši vozimo druge starejše osebe, ki potrebujejo prevoz, a nimajo možnosti lastnega ali javnega prevoza. Občina Šentjur se je projektu  pridružila lani in takoj, ko je bil javen poziv za prostovoljce, sem se prijavila, saj se mi zdi to odlična iniciativa. Naša občina je tudi precej velika in ima kar nekaj oddaljenih predelov, kjer je do javnega prevoza daleč, nekateri starejši pa tudi težko hodijo. Vsi tudi nimajo družine ali njihovi družinski člani živijo predaleč, da bi jih lahko odpeljali k zdravniku ali po drugih nujnih opravkih, zato je projekt v naši občini padel na plodna tla. Pomembno pa je tudi, da gre za brezplačne prevoze. Pri delu spoznavam različne ljudi in njihove življenjske zgodbe in nekatere se me zelo dotaknejo.

Si cenjena strokovnjakinja defektologije, z vrsto let prakse v pedagoškem delu, torej ti je podajanje znanja, izkušenj, učenje, poslušanje, lahko zelo blizu. Ali se v tem skriva tudi dejstvo, da rada pomagaš, da si med ljudmi, jim svetuješ ali se skriva ta odločitev kje drugje?

Seveda, to je tudi del tega, da sem bila vrsto let v pedagoškem poklicu. Učila sem likovno vzgojo na Osnovni šoli Glazija v Celju, ki je ena največjih šol za otroke s posebnimi potrebami pri nas. To delo mi je veliko pomenilo, poleg učenja je pomenilo tudi kreativnost. Vedno sem izhajala iz prepričanja, da je potrebno ljudem pomagati in deliti. Deliš pa tisto kar imaš. Časa mi je nekoč primanjkovalo, saj sem bila samohranilka z dvema otrokoma. Ko sta odrasli in sploh sedaj, ko sem upokojena pa imam več časa, ki ga lahko namenim za takšne dejavnosti. Za mano so težke življenjske izkušnje in upam, da sem se iz njih nekaj naučila.

Že vrsto let v EU in Sloveniji obeležujemo Evropski teden mobilnosti, ki je tudi letos ekološko obarvan. Vendar vsi vemo, da brez izpolnjenega temeljnega dela, to je varnosti, ki ga skozi Vizijo NIČ predstavljamo tudi mi, ni uspešne varne mobilnosti., Kaj bi bil tvoj nasvet za slehernega posameznika, ki je aktiven člen mobilnosti, pa naj si bodi to na cesti, vlaku, ladji, letalu?

V prometni nesreči sem pred nekaj leti izgubila hčerko, ki je bila stara 21 let in sopotnica v avtomobilu. Prepričana sem, da bi bila njena smrt lahko preprečena, če bi se voznik držal cestno-prometnih pravil.

Na udeležence prometa večinoma gledam kritično. Menim, da nam v Sloveniji še precej manjka do kulture vožnje. Vsak posameznik se mora bolj zavedati lastne odgovornosti kot udeleženec v prometu, pomena povezanosti med nami in strpnosti. V prometu odločajo trenutki, sekunde in pomembno je, da se tega zavedamo, saj je cena zelo visoka. Žrtev prometnih nesreč je na slovenskih cestah veliko, vsaka je preveč, ne le smrtnih, veliko je težkih invalidnosti, posledic, ki ostanejo za vse življenje. Posredne žrtve pa so tudi svojci. Zelo me žalosti, ko vidim toliko uporabe mobilnega telefona v avtomobilu, ki jemlje pozornost od ceste, prehitre vožnje in kot lahko žal prepogosto beremo, je med vozniki še vedno preveč prisoten alkohol. Potrebno je delati z mladimi in pri tem zavod Varna pot z ozaveščanjem opravlja odlično delo. Tudi politika bi morala biti za zgled, a žal vidimo, da temu velikokrat ni tako. Vsak izmed nas in celotna družba se moramo bolj zavedati, kako hitro lahko pride na cesti do hude tragedije in koliko lahko storimo s tem, da s svojim odgovornim ravnanjem na cesti nekomu rešimo življenje.

Zahvaljujem se za prijetno srečanje in klepet ter želim vse dobro še naprej.

Pogovor vodil Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot.

PIA GOLOB

V naših življenjih se zgodi, da si poslanstva ne izberemo sami, temveč slednje poišče nas. Študij molekulske in funkcionalne biologije je začrtal njeno prihodnjo profesionalno pot. Tragična nesreča, v kateri je Pia izgubila mlajšo 20-letno sestro, je v njej zbudila drugačne načrte. Pridružila se je skupini mladih moderatork in kmalu svoje talente vključila v nadgradnjo številnih preventivno-izobraževalnih programov Zavoda. Pedagoško delo z otroki in mladimi jo je prevzelo in motiviralo v dodaten pedagoški študij.

Od septembra 2022 izvaja strokovne naloge vodje projekta.

KAJA KOBAL

Kaja Kobal ima večletne izkušnje moderatorke v naših preventivno izobraževalnih delavnicah. Kreiranje strokovnih vsebin, veščine in primerno podajanje primerni starostni in ciljni populaciji, so ji kot študentki socialne pedagogike vedno predstavljali izziv in strokovni motiv. Svoja dodatna znanja je na različnih področjih podpore žrtvam prometnih nesreč pridobivala v FEVR – Evropskem združenju žrtev prometnih nesreč, kjer je aktivno izvajala naloge na področju strateškega komuniciranja.

Kaja je “nevidni svet žrtev prometnih nesreč” spoznala že kot 12 letni otrok. V prometni nesreči je izgubila svojega očeta.

Od septembra 2020 izvaja strokovne naloge vodje projekta.