Vsako leto ob začetku in zaključku šolskega leta slovenske ceste preplavijo rumeni jopiči. Srečujemo jih praviloma na križiščih, prehodih za pešce, predvsem pa v okolici vrtcev in šol.
Varnost naših otrok, čeravno bi si želeli, da bi potekala skozi celotno leto je sistemsko organizirana na ravni šol, lokalnih skupnosti ter v koordinaciji in podpori Agencije za varnost prometa, Policije, Mestnih redarjev, občinskih SPV ter različnih NVO kot so ZZŠAM, društva upokojencev, AMD ipd. Šola, ki že vrsto let s prostovoljci skozi celotno leto varuje otroke je OŠ Maksa Pečarja v Črnučah. Lep vzgled in primer dobre prakse za celotno Slovenijo.
Ne glede na to, da nam staršem že zakon določa odgovornost nad ravnanjem naših otrok v cestnem prometu, pa je biti prostovoljec nekaj zelo konkretnega, neposrednega, učinkovitega in družbeno pozitivno sprejemljivega. Izpostavljamo pogovor in krajšo reportažo varovanje najmlajših v občini Škofljica, iz več razlogov in sicer, ker:
- varovanje otrok na poti v in iz šole tradicionalno in zgledno organizira lokalna SPV
- gre za manjšo primestno občino, skozi katero poteka gost in obremenilen tranzitni promet
- ima eno največjih OŠ v državi
- in ker v prometni službi prostovoljca sodeluje 78-letni Ivan, katerega otroci in vnuki že dolgo ne hodijo več v to isto osnovno šolo in
- ker on, kljub letom, še vedno vztraja, več kot desetletje. Zakaj?
“Ne vem, težko mi je o tem govoriti..” pove malce zadržano in nadaljuje “..po eni strani je bilo povabilo prijatelja in soseda Viktorja, po drugi pa boleč spomin na hudo prometno nesrečo vnukinje Neje, za katere življenje smo vsi tako zelo trepetali. In ko je preživela in se odlično rehabilitirala,” ponosno poudari s solzami v očeh “ni bilo druge, kot, da se tudi sam pridružim prostovoljcem in tako prispevam tudi sam en velik hvala naši družbi.” še skromno doda.
Sta z gospod Viktorjem še skupaj prostovoljca?
“Žal prijatelj Viktor, ki me je vsako leto spomnil, bodril in, s katerim sva skupaj varovala otroke na poti v šolo, zaradi zdravstvenih razlogov ne more več opravljati tega prostovoljnega dela. No, če sem iskren, tudi meni počasi moči pešajo, vendar prihajajo drugi in novi obrazi, kar pa je tudi zelo lepo.”
Kako pa poteka varovanje otrok v vaši občini?
“Strokovno ne poznam ozadij, vendar je za nas prostovoljce lepo poskrbljeno. V okviru občine deluje SPV, ki nas povabi k sodelovanju, predebatiramo našo vlogo in aktivnosti, glede na številčnost in potrebe se razporedimo po lokacijah, imamo namreč dve izmeni, eno zjutraj med 7. in 8. uro ter popoldansko po 12. uri. Pokrijemo 2 šoli in vrtca, in sicer na Lavrici in Škofljici. Vsakodnevno sporočimo naše ugotovitve, opažanja in predloge. Župan občine pa ob koncu leta ne pozabi na naše delo in nas vsako leto povabi na svečano kosilo, kjer se družimo, pokomentiramo in zahvalimo drug drugemu.”
Se vam zdi, da otroci še hodijo v šole peš ali jih bolj vozijo starši in je vaša prisotnost bolj namenjena drugim udeležencem v prometu?
“Glede na številčnost in velikost šole, se mi zdi, da se večina otrok nedvomno pripelje s starši oz. z organiziranim prevozom s kombiji in avtobusom. Vseeno pa jih kar nekaj gre peš, kar se mi zdi zdravo, da se malce razgibajo in nadihajo. Zdi se mi tudi, da naša prisotnost pomeni tudi neko opozorilo voznikom, ki v večini vozijo počasneje, so bolj pozorni, nekateri pa nas tudi lepo pozdravijo, pomahajo, potrobijo in za vse, te majhne pozornosti pomenijo v resnici veliko. Najpomembneje je, da smo vsi varni, zdravi in živi.”
Se vam je v vseh teh letih kak primer še posebej vtisnil v spomin?
“Veliko je nekih lepih in prijetnih spominov, predvsem ob opazovanju otrok ali njihovih staršev, ki jih spremljajo in jim na poti razlagajo pravila, nevarnosti itd. Ko vidim skrbno mamico, očeta, mogoče starejšega brata ali sestrico, ki mlajše otroke spremljajo, me razneži in se spomnim, da smo v mojih mladih letih to kar nekako ‘spregledali’.”
Kako spregledali?
” Takrat se mi film zavrti nazaj, spomnim se časov mojih otrok, ko tu ni bilo semaforjev, pločnikov, cesta je bila preobremenjena s tranzitom v smeri Zagreba, Beograda, Turčije, z ogromnim tovornim prometom in številnimi, tudi smrtnimi nesrečami. Vse je bilo nekako samoumevno in tudi pot otrok peš v šolo skozi ves ta cirkus, brez spremstva staršev ali posebnih varovanj. Ja, res se mi zdi, da je za naše najmlajše danes bolje preskrbljeno, mladi starši so tudi bolj ozaveščeni, oziroma kar cela družba več pozornosti posveča varnosti v cestnem prometu. Moja generacija rada pove, da smo takrat malo manj komplicirali življenje, pa je vseeno šlo, vendar pa me sin rad pokroviteljsko popravi, da je v tistih 70./80. letih bilo skoraj za 2 razreda umrlih in hudo poškodovanih otrok, danes pa je ta številka znatno nižja. Ja res, hvala bogu, da je tako, saj je trpljenje ob izgubi ali poškodbi otroka nekaj zelo tragičnega in hudega.”
Skupaj z nekaj sosedi ste sodelovali tudi v izobraževalnem spotu Vizija NIČ, kako danes gledate na dejstvo, da si je ta spot ogledalo več mio ljudi po celotni EU?
“Ja, to snemanje je bilo res en velik šok. Sprva smo mislili le, da bomo dobili kakšno vprašanje, odgovorili nanj in to bo to. Ko pa so se na platnu pojavile slike otrok, vnukov in vprašanje, kaj pa če ja ta 1 vaš najbližji, me je kap. Res. Srce se ustavi ob misli, da tako z lahkoto mahamo s številkami umrlih in poškodovanih, ko pa ste jih zamenjali z obrazi naših bližnjih pa…”
Kako naprej, vaše sporočilo drugim?
“Leta prinašajo svoje in vesel bom, če bo moje mesto v prihodnjem šolskem letu zamenjal kak drug, mlajši prostovoljec. Vsem skupaj pa želim le veliko zdravja, da pazimo drug na drugega, smo obzirni, če pa se zgodi prometna nesreča iz enega ali drugega razloga, pa da ta mine brez hujših posledic. Srečno vožnjo in srečne poti vsem skupaj!”
Želel bi se zahvlaiti očetu za njegov prispevek k večji varnosti na cestah in podpori na naši skupni poti uresničevanja Vizije NIČ. – Robert Štaba